SIMPL / Supersimpl 2 (2008)

Supersimpl 2

Če nekdo nekaj rad počne in je pri tem uspešen, so zadeve verjetno simpl. Še posebej, če ima ob sebi še dobro ekipo. S tega stališča je Simplov Supersimpl 2 verjetno res simpl. Po drugi strani pa Simplov Supersimpl 2 vsebinsko ni tako simpl, ampak je kar v redu razdelan album, s širše zastavljenimi tematikami in dokaj raznolikimi podlagami ter gosti.

Simpl je tudi napisati komad o življenjskih težavah, če gledaš na svet z odprtimi očmi in spremljaš situacijo in se je zavedaš. Simpl je v svoje tekste vnesti mero humorja, če si v resnici tak karakter. Prav tako je simpl že znane stvari osvetliti z drugačnega kota, če se poglobiš in malo potrudiš. Vsekakor pa ni simpl narediti albuma, ki bi bil presežek in ki bi se zapisal v zgodovino kot nekaj najboljšega. No, to Simplu tudi ni uspelo, kljub temu, da je njegov nov izdelek zelo soliden.

Doša se je spet izkazal kot zrel producent in je na izbiro ponudil različne podlage. Sem pa pričakoval, da bo Simpl izbral malce več malo bolj poskočnih ritmov. Predvsem zato, ker je moje mnenje, da na takih ritmih njegov stil pride bolj do izraza. V primerjavi s prvencem je malo spremenil stil, verjetno na račun napredka, vseeno pa ohranja prepoznavnost, saj ni šel v korenite spremembe. Mah, saj v bistvu je isti, le še bolj simpl. Supersimpl pač. Ker pa že tako hitro rapa, mu je težko slediti, ker pa ne spreminja izrazito tempa in flowa, pa se včasih  njegov rap zazdi kot drdranje. Ko je kitica predolga, kar se kar nekajkrat zgodi, mu res težko slediš, oziroma izgubi pozornost poslušalca. Na hitrejših komadih pa se bolj igra in je bolj zanimiv, kitica pa razpade na več različnih delov.

Plata na momente daje tak starošolski filing – ni prenatrpana z zvoki, gre za konceptualno bolj osnovne oziroma enostavne podlage. V časih, ko se večina producentov trudi čim bolje spolirati zvok, v glasbo pa vključiti veliko različnih zvokov (tudi takih, ki niso najbolj hip-hopovski) in samplov, je to zelo dobrodošlo. Moram sicer priznati, da me ob prvem poslušanju Supersimpl 2 ni prevzel. Potem pa, bolj kot sem ga poslušal, bolj kot sem dojemal vse detajle, ki jih je Doša vkomponiral, bolj sem bil navdušen. Je pa res, da so ti detajli bolj izraziti, če poslušaš na slušalkah, na domačem ozvočenju pa jih težje odkriješ. Skozi čas in nekaj komadov, ki jih je sproduciral za večinoma ostale MC-je, smo sicer vedeli, da zna narediti dober bit, na Supersimpl2 pa prvič pokaže ves potencial in sposobnost ustvarjanja raznolikih melodij, bitov in ritmov. Enako velja seveda tudi za Simplova besedila in domislice ter prebliske, s katerimi ob podajanju vtisa inteligentnega MC-ja, ki se zna tudi pošaliti, daje tudi „boli me kurac“ občutek..

Že prvi komad En, dva, tri zame z legendarnim samplom takoj ustvari občutek, da nas čaka nekaj drugačnega. V poskočnem slogu Simpl predstavi sebe in svojo osebnost in način življenja. Če dobro dojamemo ta komad, bolje razumemo vse naslednje: »… doma probavam šparat elektriko, ugašat luči, da pripomorem k temu, kar bi delat mogl vsi, …« istočasno pa »… čevlje si obuvam večinoma zavezane, vse tete čebele čekiram, upam da bojo nazaj pogledale, …« Resnični problemi mešani s humorno popestritvijo. Potem se za tempo malo umiri, Simpl pa se obregne ob sceno in konkurenco: v A veš na nek način obračuna s fejk sceno in poudari ustvarjanje glasbe iz srca. Pozove tud poslušalce, da prepoznajo resnično glasbo, in ne sledijo trendom televizije in ostalih kvazi strokovnjakov. »V izložbah me gledajo tiste popolne ženske face, pišem nepomembne stvari, da bi uspavu bralce, iskalce ljubezni v avtih s svetlečimi rimsi, tistim, k še predn te slišjo rečt besedo, praujo, da gnil si.« Podobno je v Hip hop hrup, ki deluje zelo underground: »Delate rap, izražate sebe, sam zgodba je tuja, lažete seb, svet vas tepe, aroganca je nuja, kdor nikol ni žveu v bloku, na nej lapa pol o tem, zave nej se vsak kmet, k ma čez cel komad refren, …« Člouk paz se je predstavitev koncepta Badala: »Pranje keša Badala obvlada, klanja se nerada, pečejo usta, ko nam puši kurac estrada, z Lublano zbrano za mano, mamo polno planov, kako obnašat se urbano, kako umazat oprano.« Je pa zanimiva ta navezava Datura: Badala, o kateri je bilo nekaj govora že pri Paju. Dan prej je za ta album neverjetno poskočen komad, kjer gre za razpravo o spremembah med včeraj in danes, razvoju osebnosti, ljudi in okolja. Spet se ponovi že omenjeno mešanje realnih težav z osebnimi zgodbicami in hecnimi prijavami: »Meru višino ob strani vrat, dans med vsemi vrati niti ne morem stat, dan prej kepu pred bajto snežene betle, dans ne več zarad učinkov zople grede, …«. Za nekaj trenutkov se tempo tako zelo dvigne …

… a se nato zelo hitro spet zelo umiri v meni definitivno najboljšem komadu Ustraji – gre za tak hipnotičen komad s tematiko o prijateljih, njihovi podpori in vzajemnem odnosu ter spominih zaradi katerih se splača in zaradi katerih moraš vztrajati. »Jst pravm, da vsak Jordan rab superge, vsaka glavo kapo in obratno, vsak želodec hrano žlahtno, najdl smo se med milijoni, vem da tega naumo zapravl, hvala vsem, da ko je treba ste zravn, v glavnem, …« Eden bolj mirnih komadov na plati sicer, a si ga predstavljam tudi v bolj hard verziji. Zagotovo je eden boljših tudi Vlak, saj se dotika socialno-političnih problemov, oba MC-ja pa opozorita na kar lepo število problemov Zore: »Bolje bit rom, k plačvat državi davke, in pol se vlada sprašuje, zakaj folk podpira stavke, nauke delijo pokrižani pedofili, na žalost je Cerkev velikim izhod v sili.« Simpl: »Mamo zarjavelo državo, hočmo spremenit zastavo, homčmo zvišat rodnost, ker nas kao je premalo, pravo, oprošča in po krivici – sumljivci so prosti, nas pa lovijo gospodje policisti, sam smo zviti, …« Na Sede, ki je sicer neuradno znan že kar nekaj časa, se združi Gimnazijsko-Šentviška naveza, besedilo ni nič posebnega, je pa zanimivo igračkanje basa. Za nš mest v nasprotju z naslovom presenetljivo malo govori o našem mestu, je pa tu več igranja s flowom in medsebojnega uletavanja in izmenjavanja dveh MC-jev. Zanimivo? Še kar. Potrebno? Niti ne. Na Ne duha ne sluha naj bi prvotno baje gostoval tudi Nikolovski, a ni o njem ne duha ne sluha. Škoda, da ga ni, da bi ga mogoče malce rešil, ker v taki izvedbi mu nekaj sfali, čeprav koncept ni slab. »Grem do Doše na kafe v asa, grem po sendvič, sok, evo pa je šla plača, … »… ni mi treba bit brouk, da koplem lukne v zakone, nism slb člouk, tut ko zlata ladja tone«. Govora je namreč o spremembah, ki jih ni in ni. Jih zares ni?

Moj trenutek je eden od komadov, ki močno prispeva k old school občutku plate. Preprosta, nekomplicirana podlaga s kitaro, hiter flow in zapet refren. Privlačno. Na tak način Simpl najbolje deluje, čeprav je treba priznati, da se zna dobro prilagoditi vsaki situaciji. „To je trenutek, ko vse je gut, sprost se pazi nase, mal pomigi, kmal poplačan bo ves trud.« Če je že tako razdelan album, seveda ne sme manjkati malo romantike. Po takih notah se eden najvišjih MC-jev pri nas sprehodi na komadu Sori; pri tem pa se nič ne spotakne, ampak lepo pride do konca poti. Seveda pa ne gre za klasično besedilo, konec koncev gre le za Simpla, ki zna stvari postaviti – ne ravno na glavo, ampak vsaj malo na drugačen kot. »Sm biu zihr, da nama je šlo, pa me je pustila, prov, tvoj problem, ukvarji se sama s sabo, jz pa druge bom pilu med tem, ko’uš nazaj metala vabo, …« Na koncu pa še Bod kar si, ki v bistvu že s samim naslovom pove vse: »In kam se rap razvija, v men se jača nostalgija, hip pop nas ubija, marsiker lirik podebilja, …«

Glede na to, da je Doša tako ali tako poskrbel za vse podlage na Supersimpl 2, ne razumem najbolje koncepta skitoštrumentalov, ki se mi zato zdijo (nepotrebni) fillerji.

Celo kopico različnih komadov popestrijo tudi gostje. Pa dajmo na hitro zapisati še kako o njih. Lepo je slišat Unknowna in njegov impresiven način spreminjanja flowa, Diz in Bounes pokažeta, kaj lahko pričakujemo od HUX, vsaj meni do sedaj neznan Zore se ne odreže slabo, zelo prepričljiv pa je Perro, ki je na vseh treh komadih dober, zanimiv in razločen. Doša in Rudstah imata na voljo le eno kitico, ki jo nekako srednje izkoristita, Doša morda vseeno malo bolje in resnično že močno draži in ustvarja pričakovanja glede svoje solo plate. Če in ko bosta Perro in Rudstah izdala kak projekt, pa bi stvar morala biti zanimiva. Zlatko pa je zadnje čase tako ali tako gost na praktično vsakem albumu, vmes pa tudi sam izdaja plate, zato ga ni potrebno posebej ocenjevati, je pa fasal najbolj brezvezen komad na plati. Žal.

Vsekakor drži, da so Simplova besedila drugačna. V lirikah se dotika tako socialnih in političnih problemov, kot opisovanja lastne osebnosti, razlik med včeraj in danes, nekaj je bolj poglobljenih tem, celo nekaj romantike. Vse skupaj občasno preseka s kakšno hecno najavo oziroma vložkom ter s tem poskrbi za še dodatno prijetno poslušalsko izkušnjo. Daje mi občutek, da je res na izi, da se ne trudi komurkoli ugajati, prilagajati, ampak da enostavno počne, kar hoče in kar ima rad. Simpl. »Suh k ribič na presihajoči se livadi, se odpovedujem denarni nagradi pa velki paradi, rad bi sam, da vsi se mamo radi, hkrati drži fuck off gor naši razglašeni paradi.« Je pač taka osebnost, da je vedno pripravljen za hec, obenem pa razgledan in zna izpostaviti problem in opozoriti nanj. Seveda pa to največkrat stori na svoj način; se pravi, da se poigra z besedami, primerjavami, metaforami – tako da kak point dojameš šele, ko nekajkrat slišiš neko rimo. Zato ima čisto prav, ko pravi »… vam Simpl z Daturo kremži obraz …«. Kremži od smeha ali spoznanja o določeni težavi.

Vsekakor drži tudi, da Simpl s svojim glasom in flowom takoj pritegne k poslušanju, a nekako ne drži poslušalca skozi komad, kar je škoda saj pove veliko, tudi pametnega. Pa ne, da je v vsakem komadu tako! Včasih se tudi zdi, da so določene rime tam samo zaradi rim samih. V poplavi besed se res večkrat zdi, da natrese kar nekaj nesmislov. Čeprav občasno je temu res tako, roko na srce, pa se večkrat zgodi, da če bolje pomisliš, dobi neka rima, ki se je prej zdela nesmiselna, pomen, point in smisel. Občasne nesmisle pa mu opravičimo, ker je več kot tega inteligentnih ugotovitev in obračanj besed, a la: »V življenju ni ovir, so le zahtevni izzivi.« Zares se splača podrobno poslušati vsak komad posebej, vsrkati vsako vrstico posebej, saj na ta način dobimo od Simplove glasbe več kot se najprej zdi.

Ok, saj ne odkriva tople vode in ne rapa o stvarih, o katerih se še ni rapalo. Se pa istih problemov in tem loteva na drugačen način. Razlika med Simplom in velikim delom ostale scene je najbolj v tem, da njegove rime in sporočila niso na prvo žogo, ampak so bolj subtilne. Tako vsakič, ko poslušaš odkriješ nekaj novega in se zato kasneje naveličaš poslušanja posameznih komadov. Sam sicer takole izpostavi svojo prednost: »… Moja posebnost je sposoben bit osebn, pomembn trenutek ujamem, če omembe je vreden za vedno, …«

Kar se tiče glasbe, se čuti, ampak se ne čuti, da je za vse podlage poskrbel Doša. Vsekakor so si podlage večinoma dovolj različne, da ni moteče, skoraj vse pa so zelo zanimive in dodelane, a ne preveč, tako da ohranjajo filing preprostega starega hip hopa, ki pa vseeno zveni sveže in moderno.

Supersimpl 2 predstavlja torej lep paket zelo poslušljive glasbe, dobrih rim, inteligentnih povezav, zanimivih domislic, odličnih bitov in humornih vložkov ter gostov, ki artista lepo dopolnjujejo, mu ne jemljejo pozornosti in jih ni ne preveč, ne premalo. Če bi imel kak komad še malce hitrejši tempo, pa bi bilo vse skupaj še bolj užitka polno. Pa ne da so mirni komadi slabi. Nekateri so blizu odličnosti, a ne bi bilo prav nič narobe, če bi kakega od njih zamenjal še kak bolj živahen komad.

Vsekakor je potrebno omeniti in pohvaliti tudi sam ovitek cdja, ki je zabaven in domiseln. To sploh ni čudno, glede na to, da človek to študira. Lepo je tudi, da je dodal besedila, čeprav ne razumem zakaj ni zraven lirik gostov. Sicer pa ima Supersimpl 2 umetno napihnjeno vsebino. Ko pogledaš ovitek in vidiš seznam 20 komadov, se ti razširijo oči. A brez strahu, komadov je dejansko le 13. CD se tako lepo zavrti in ni predolg in ne prekratek. Med temi 13 naslovi pa je tudi nekaj bolj šibkih komadov. Ampak to je normalno in pričakovano. Ne more biti vsak komad hud. Malo je takih albumov. Mogoče pa je (bo) katerih od teh pesmi, ki so meni manj všeč, komu zelo všeč. Konec koncev imamo različne okuse. In prav je tako. Če ne bi bilo, bi še vedno vsi poslušali le Ali En-a.

Za čisti konec pa še hitra primerjava s prvim albumom Simpl mode: napredek je več kot očiten. Simpl je izpilil svoj slog, a ostal zvest samemu sebi, rime so še boljše, sporočila še bolj prepričljiva, podlage pa bolj dodelane, všečnejše in se bolje skladajo s stilom MC-ja.

Založba Datura je s prvim zaokroženim projektom tako naredila svoj prvi korak na sceni. Koliko bo še teh korakov in kako veliki bodo pa bomo videli. Upravičeno se jih lahko veselimo.

Seznam komadov:

1. Simpl – In
2. Simpl – En, dva, tri zame
3. Simpl – A ves
4. Simpl – Hip hop hrup (skit)
5. Simpl – Hip hop hrup ft. Diz
6. Simpl – Skitostrumental 1
7. Simpl – Clouk paz se ft. DuFam
8. Simpl – Dan prej ft. Unknown
9. Simpl – Ustraji ft. Perro
10. Simpl – Skitostrumental 2
11. Simpl – Vlak ft. Zore
12. Simpl – Sede ft. Perro & Rudstah
13. Simpl – Za ns mest ft. Zlatko
14. Simpl – Ne duha, ne sluha ft. Dosha
16. Simpl – Skitostrumental 3
17. Simpl – Sori
18. Simpl – Bod kar si ft. Perro
19. Simpl – Skitostrumental 4
20. Simpl – Out

You must be logged in to post a comment Login

Leave a Reply