ILL-TAPE VOL. 01 (2009)

ILL-TAPE VOL. 01

Čeprav ni bila dolgo napovedovana – v bistvu je prišla zelo hitro – je bila tole verjetno ena najbolj pričakovanih plat leta. Nič čudnega, če je avtor človek, ki je dal zvok Psiho-bratoma, Last one, Corpus Delicti, U-Kanu itd., in je v bistvu že kar živa legenda slo hip hop scene.

No, Mentaly-Ill je pravzaprav le avtor podlag, ki so kot po navadi zelo udarne, surove, prepričljive in zanimive in pa pač »vodja projekta«. Veste, kakšno je moje mnenje o albumih, kjer je le en producent, vendar tu komentiranje tega dejstva nima smisla, saj je to pravzaprav kompilacija producenta, njegovih bitov z gosti. Janijevi biti so taki … ne bom rekel trdi, ampak mastni. Praktično vsi res lepo pokajo in bobnijo – za vsak udarec, ki ga slišim, vem, da mi ni žal niti evra za ozvočenje. V bistvu je kar muka poslušati na slabih zvočnikih, ki vzamejo vso lepoto. Najbolj pa mi je všeč, kako meša zvoke – par taktov nežnega klavirčka, potem pa pod njim potegne dolg močan bas, in pa seveda west coastovske melodije. Dejansko na momente (ki jih je veliko) spomni na tisti stari dober zvok zahodne obale (še najbolj Kralj undergrounda).

Definitivno so podlage si podobne, to je logično in pričakovano. To je pač stil Mentaly-illa, tako da nekaj je tipičnih njegovih bitov, za katere težko razložiš, v čem se razlikujejo med sabo, saj so podobno sestavljeni. So pa dovolj raznoliki, da ni monotonosti (v kolikor bi hotel pomisliti nanjo). Nekaj podlag pa je tudi malce bolj drugačnih, tako da popestrijo vso zadevo. Poleg tega je monotonost Ill-tapea razbita tudi z lepim preigravanjem – enkrat je na primer refren zarepan, drugič sestavljen iz izsekov drugih komadov, enkrat gre za pogovor med MC-jema, skoraj vsak komad ima zanimiv začetek, uvod v bit, … Lepo.

A kot reče MK v komadu Velebor: »tudi, če bi bit Jani pa Šula skup nardila, ne pomaga podlaga, če nimaš svojga stila«, zato je treba omeniti tudi MC-je na albumu.

Vsi, ki se pojavijo na albumu, so suvereni. Emkej in Sniki iz Tekočega kruja poskrbita, da ima sicer street plata tudi humorno komponento, Mrigo je tak kot vedno, Princip pa se pridruži pri napovedi Thug Connect. Največ rim je na izdelku s strani Nemirja in Gheta, saj večji del albuma pravzaprav sestavljajo pesmi z nesojenega drugega projekta skupine Last one. Zelo pozitivno me je presenetil Ghet, ki lepo variira po komadih in med njimi, daje od sebe močno energijo, je zelo prepričljiv in zanimiv, Nemir pa je tisti, ki izstopa s svojim glasom in celotnim attitudom. Ok, seveda je vse skupaj stvar okusa; enim je bolj všeč prvi, drugim drugi, v vsakem primeru pa sta nedvomno, vsaj kar se tiče uličnega stila, med tistimi najboljšimi MC-ji v Sloveniji. Če se malce pošalim, lahko rečem, da je kljub ulični drži, Ghet celo zelo prijazen, ko pravi: »vpraši kaj pije klapa tam za uno mizo«.

Vse skupaj pa je veliko bolje kot njihov prvi izdelek. Z ulice velenske je nakazoval, kako naj bi se njihova glasba slišala, ni pa še bilo tako prepričljivo. Do sedaj pa so dozoreli, izpilili svoje stile in rime, tako da res skladno (so)delujejo in od sebe dajejo izjemno poslušljive zadeve, ko govorijo o uličnem sranju iz velenjskih ulic.

Prav to pa je v bistvu edina slabost albuma: čeprav teme komadov niso čisto enake, pa so definitivno v zelo ozkem okvirju. Gre pač za tipične velenjske teme. Malo se jezijo, nekaj je govora o uličnih prigodah, ponazorijo, kako se zabavajo, se obregnejo ob fejke, bakajo, pijejo, a tudi nakažejo na socialni problem njihovega okolja. Dejansko, če pozorno poslušaš in iz posameznih vrstic sestaviš zgodbo, dobiš neko sliko stanja v Velenju – ljudje vzgojeni za rudnik in Gorenje, Bosanci, policija, kriminal, droge in glasba. Vse skupaj vpliva in tvori prepoznaven velenjski stil, v katerem ni povedanega prav veliko, je pa povedano na simpatičen način. V primerjavi s kakšnim drugim »stilom«, pa ni pretiravanj, neverjetnih zgodbic in bahaštva, tako da vse povedano deluje resnično, realno in legitimno. Dejstvo pa je tudi, da je tak rap pričakovan iz Velenja in zato tudi ni večje zamere, ko dobiš tematsko tako podoben sklop novih komadov – vseeno pa bi glede na kilometrino in kvaliteto vseh sodelujočih, morda bil že čas, da malce razširijo okvirje svojega rapa in začnejo govoriti še o čem drugem, saj bi bilo ob vsebinsko različnejših in bogatejših besedilih, vse skupaj blizu popolnosti. Lepo razloži Mrigo: »Tisti, ko majo kej za povedat, obrite jezike, sam dejte neko sporočilo, poleg hardcora, to ni več fora.«

Zaključim lahko torej s tem, da rečem, da je Ill-tape vol. 01 zelo zabaven album, poslušljiv ob vsaki priložnosti in, kljub pomanjkljivostim, eden kompletno najboljših izdelkov, saj več kot zadovoljivo pokrije dva od treh kriterijev (Bit, flow, besedilo), tretjega pa zadovoljivo. Največja škoda je v bistvu to, da je kratek. Na njem je malo komadov, pa še dolgi niso, poleg tega so si tudi enakovredni, nobeden ne izstopa prav posebej. Zato bo moral vsak najti svojega favorita.

Občutek imam, da je veliko ljudi pričakovalo novo Psiho-plato, a treba je vedeti, da na gre za iste ljudi. Vsaj ne vse. Je pa tu tudi napoved Thug connecta, ki bo mogoče (še) bližje omenjenemu izdelku, ki je nekako merilo za vse, kar ustvarijo v Velenju, vsaj kar se tiče prstov wizarda Raka – Mentaly-illa.

Super se mi tudi zdijo take kompilacije. Nekaj jih je sicer že bilo, ampak absolutno bi tega moralo biti več! Imamo celo kopico zelo sposobnih producentov/bitmejkerjev, ki bi lahko bolj radodarno delili svoje bite. Veseli me tudi, da je Jani Ill-tapeu dal dvomestno cifro – upam, da jo zapolni.

Seznam komadov:

01. Nemir ft. Ghet – Roli z nami
02. Ghet ft. Emkej – Velebor
03. Nemir ft. Ghet – Jebes tale zakon
04. Nemir ft. Ghet – Bitch ass
05. Emkej ft. Sniki – Vse gre f krog
06. Nemir ft. Ghet – Tezki cajti
07. Mrigo ft. Ghet – Nared neki
08. Nemir ft. Ghet – Kralj undergrounda
09. Princip ft. Nemir – Velenje
10. Nemir ft. Ghet – Last one

You must be logged in to post a comment Login

Leave a Reply