GHET / Ghetbangarap (2013)

Brez pričakovanj in brez utripa po nečem novem sem pritisnil play na mp3 playerju in se spustil v najstniške sanje fanta Benjamina.
Vesel, da so me že na začetku v glavo zadeli staro šolski biti iz objema NY in LA-ja, sem pustil sklopu komadov mixtejpa Ghatbangarap, da se poigra z vsemi mojimi čuti. Tako kot v prejšnji recenziji, se bom tudi tule najprej dotaknil instrumentalnega dela tega dela.

Podlage so meni osebno všeč. Vrtijo se od west in east coast zvoka iz devetdesetih in še prej, do crooklyn dub mešanice med funkom in reggae atmosfero z umazanimi jazz zvočnimi vložki iz podzemlja. Sliši se vpliv Wu-tang clan-a, dj Evil-e-ja, Afrika Bambaataa in še mnogih v rap/hip-hop vodah znanih izvajalcev/producentov. Mixtejp je lepo poslušljiv ravno zaradi teh, ameriških segmentov mixa in loopinga, ki po večini udarijo na gheto plat zakajenih polagalcev rim, v temo zavitih vogalov in spontanega spomina na socialno bit človeka, ki je v družbi našel svoj prostor pod soncem. Ghetbangarap je instrumentalno čustven in lep izbor muske, nezatežen, hitro minljiv, za poslušat kjerkoli, seveda je to stvar okusa. Sampli so surovi in po večini se sliši še tisto pristno šumenje statike, ki daje izdelku še dodaten čar (spet je to stvar okusa). Rap le ni čista glasba brez šuma ali pač?

Ghetova barva vokala se spreminja in se meče po podlagah v različnih odtenkih, pa vendar ostaja tam nekje vmes tisti njegov, ki ne vem ali je njegov, malce pridušen (zakajen) Guru/ODB/Buckshot zmes pljunek skozi glasilke. Benjamin je (po moje) veliko oponašal komade različnih izvajalcev in tako počasi prišel do sebi primerne barve, ki mu je omogočila izražanje na njemu všečne podlage. Zvočna slika je umazana in surova, takšna kot rap slika (menda) mora biti, pa vendar ni pravil. Vokalizacija in podlage se lepo ujemajo in dokler ne poslušaš besedila zvenijo prav super. Flow je raznolik in nekako spontano naučen z stop in go segmenti od komada do komada. Tip je bil zelo dober učenec rimanja in je povzel veliko od ‘velikih’ imen rapa (spet kakor za koga) in to pridno uporabil. Ne morem napisat, da je bil odličen, ker če bi bil, bi vokalno zvenel drugače in bi presegel tiste, ki so mu bili vzor.

Ker se večinoma sliši že slišano, Ghet ni kreativen v ustvarjalnem vidiku in imamo v Sloveniji mcje, ki so ustvarjali podobno že deset in več let nazaj npr. C-dogg-Ura brez kazalca, ki je na tem nivoju iz kronološkega vidika veliko pred Ghetovimi komadi.

V komadih se je Ghet tematsko dotaknil sociale, načina življenja, zavesti, ampak vse to le bežno. Po večini je pisal o sebi kot o nekom, ki negotovo in zmedeno stopa po realnih tleh in je čudaško še vedno v egoističnih okovih in gleda zviška na soljudi, kar deluje kontradiktorno skozi ves besedni trip. Na trenutke zapade v diss aranžmaje zavite v meglo in fantazijske slike fanta, ki živi v iluziji srečnega otroštva v razbiti družini.
Rime so položene z občutkom in stilsko obarvanim pristopom, na trenutke zalite z abstraktnim prelivanjem nesmisla v globoko zakoreninjenem smislu, ki je po večini skrit. Presenečen sem bil nad komadoma ‘December’ in ‘Medalje’, ki sta zame svojevrstna primerka na plati iz zvočnega in besednega stališča.
Lirično iskreno, me mixtejp ni prepričal.

Med potjo me je odneslo in sem žal pozabil, da je cela kompilacija v bistvu eno samo poziranje, pretiravanje in kopiranje. Ghetu je uspelo zelo dobro ponarediti že narejeno, uresničiti svoje sanje in posneti komade katere bi, če bi bilo mogoče, posnel marsikdo od ‘novodobnikov’, ki to sploh niso. Ta mikstejp je čudovit primerek copy-paste efekta glasbene industrije, kar pa ni nič novega.

Vem da je težko biti original v svetu nasičenem z vsem kar ti pride na pamet, ampak nekaterim še vedno uspe in Ghet z Ghetbangarap ni eden izmed teh, žal.

Pepelko

You must be logged in to post a comment Login

Leave a Reply