ATILA / Teorija Đorđe Kesić (2008)

Teorija Đorđe Kesić

S tem albumom imam problem. Problem, ker ne vem, kaj mi je bolj všeč: Atilin pristop, flow, rime in besedila; ali surovi in brezkompromisni biti, ki jih je sproduciral odlični Timo. Dejstvo je, da sta na tem albumu oba opravilo res odlično delo. Njuna stila se lepo dopolnjujeta in sta garancija za dobro, užitka polno glasbo.

Že na začetku je potrebno opozoriti, da gre za street plato, kar pomeni, da je po eni strani vse skupaj namerno narejeno boj nedodelano, surovo, ni tistih fines v miksu in masteringu, po drugi strani pa za kaj takega tudi ni bilo denarja. Street plata je navadno namenjena ožjemu krogu poslušalcev in prodaji iz nahrbtnika. Vseeno pa mislim, da se bo tale album kljub vsemu kar dobro prijel tudi v širšem krogu in se dobro prodajal.

TDK (Teorija Djordje Kesić) je zagotovo eden najboljših izdelkov letos do sedaj. Z lahkoto pa opravi tudi s kar dobršnim delom izdelkov v vedno bolj bogati slo rap zgodovini. Še posebej pa bodo v njem uživali vsi ljubitelji DJ Premiera. Prav on je namreč velik Timotov vzornik, kar se dobro sliši v njegovih produkcijah. Sam sicer nisem pristaš albumov, ki jih v celoti sproducira le en človek, kar tudi večkrat poudarim. Podobnost bitov, oziroma to, da so zgrajeni po podobnem kopitu, bi tudi na TDK lahko pomenilo, da se jih bomo hitro naveličali. A tako dobrih bitov se ne moreš naveličati do te mere, da v njih ne bi vrhunsko užival. Pravzaprav pa si komadi niti niso tako podobni; slišimo tako bolj mirne kot res bangin’ bite, vse pa krasijo zanimivi sampli. Vsak komad je nekaj posebnega, drugačnega, različnega – niti dva si nista povsem podobna. Predvsem neenakomerno postavljeni bobni pa so tisti, ki naredijo poslušanje zares zanimivo. Za razliko od večine ostale slo rap produkcije, so vsi biti narejeni na MPC, kar naredi vse skupaj bolj surovo, trdo, umazano, street.

Že intro nakaže, da bo poslušalcu ponujeno nekaj zelo poslušljivega. Sledi klasičen drugi komad s predstavitvijo avtorja. To je tudi edini komad, ki ga ni naredil Timo – pod produkcijo se je podpisal Mook – če ne štejemo bonus pesmi (Kje si), kjer je avtor bita DJ Baam. Nato je na vrsti prvi lokal-patriotski komad Spoštuj fotre, kjer se zavrti zgodovina dolenjskih glasbenikov. Ko so stene govorile je prvi boljši komad z bolj globoko tematiko, ki mu sledi poskočen Majk ček z Borisom kot gostom. Zagrebška je drugi lokal-patriotski komad, zgodba pa govori o odraščanju in spremembah, ki so se zgodile v tem času. Za naš prostor ima zelo kreativno tematiko Ulični sleng z meni osebno najljubšim bitom na TDK. Tu se pokaže vsa Timotova genijalnost – bit se tako stopnjuje, da komaj čakaš, da pride sample in nato za njim zopet čakanje … Je pa ta pesem tudi priročna, saj je dolenjsko narečje kar močno prisotno na celem albumu. To je logično, saj je album v prvi vrsti namenjen prav Novomeščanom in je skozi besedila z njimi tudi močno povezan. No, v bistvu naglas niti ni tako zelo prisoten, da Atile ne bi razumeli; bolj gre za zaključevanje besed na u in podobno. Še bolj kreativno pa je besedilo »Kok hudih rim«, kjer Atila odpredava literarno teorijo. Res nenavadno besedilo, pesem pa je nastala kot odgovor na provokacijo v enem od postov na Slo hiphop forumu. Žal pa jo pokvari refren, ki nekako ni v skladu z besedilom in bistvom komada. Na Kupusarski, ki je verjetno najslabša pesem na TDK, se predstavi ekipa Kupusarjev (o pomenu besede boste več izvedeli v intervjuju, če ga ne dojamete iz pesmi), nato pa že sledi, po prvih vtisih in komentarjih, največji hit plate – hipnotične Nočne ulce. Tu je Timo semplal Chopina, to pa je tudi edini komad s pravim, močnim basom.

Ko vklopi napravo, ki ji pravi Mirkofon, začne Atila z rimami obračunavati tako, kot z nasprotniki v ringu – neizprosno, odločno in večinoma hitro. Vsaka pesem je zanj nov nasprotnik, ki ima drugačen pristop, ozadje in cilje, zato se je treba vsaki prilagoditi, se je lotiti na drug način, z drugim ritmom, med bojem menjati hitrost in moč udarcev, vse za končno zmago. S tega stališča je pesem Bil je lep dan, ki sledi Nočnim ulcam, najlažji nasprotnik, kjer si ga tudi Atila vzame na izi. Bil je lep dan ima v bistvu tako brezvezno besedilo, da je prav kul. Point komada pa je v tem, da nima pointa. Je pa to nekako dnevna verzija Nočnih ulc, ko človek ni obremenjen z razmišljanjem in želi le preživeti dan kar se le da lagodno. Poznal sm pičko je pesem z najbolj minimalno podlago, zgodba pa je upam izmišljena. Nato pa sledi najbolj poskočen komad Ne morš me ustavt, z oldskuliranim bitom, ob katerem začne telo kar samo migati. Za konec pa še klasičen zahvalni komad, kjer se Atila zahvali vsem. Vsem. Po vrsti. Čeprav pesmi ni malo, se album hitro odvrti, vmes ne postane dolgočasen, je lepo stopnjevan in poln odličnih momentov, ki pomenijo zelo zadovoljivo poslušalsko izkušnjo.

Seveda pa ni vse popolno, to bi bilo tudi precej čudno, če bi bilo. Čuti se, da je ponekod kaka rima, kak verz na določenem mestu bolj polnilo, kot kaj drugega. Je pač tako, da nas je Atila – predvsem z dvema kiticama na Rapostolu – razvadil do te mere, da od njega v praktično vsakem verzu pričakujemo hudo najavo. To je seveda zelo težko, a je v njegovih rimah še vedno dosti zvitih rim, dvojnih pomenov, zanimivih primerjav, itd.

Roko na srce, lirike na TDK niso nek ogromen presežek. Verjetno je temu tako tudi zaradi ozko usmerjene tematike na albumu, saj je večina pesmi povezanih z Novim mestom, tako da se kvaliteta besedila, ki bi bolj prišla do izraza v manj komadih, razporedi na veliko rim, verzov, kitic. So pa besedila na čisto zadovoljivi ravni, zamaskirana pa so tudi v zelo dober flow in performans. Vsake toliko se pojavi lirikalni biser, ki zaznamuje del kitice in se vtisne v spomin, to pa je tista Atilina prednost. Domiselne iskrice zapakirane v tekoč flow in doživeto rapanje. Se pa skozi besedila tudi čuti, da fant ni neumen, da zna razmišljati in opazovati svet ter vleči vzporednice z različnimi situacijami v življenju. Prepričan sem, da bi bili teksti (še) boljši, če bi bili tudi komadi vsebinsko bolj raznoliki. Gre pa tudi za to, da rečemo, da nekaj ni najboljše takrat, ko vemo, da bi lahko bilo še boljše. Gre torej za neke vrste pohvalo v kritiki.

Če torej Atila ima tu pa tam tudi kak slab trenutek, pa to težko očitamo Timotu. Vsak komad je poglavje zase, biti so raznoliki in resnično vrhunski ter blizu popolnosti, v smislu, da nikjer ne bi nič spremenil, nič dodal, nič odvzel. No, kakšen scratch več bi bil še kako dobrodošel in bi se zelo skladal s celim konceptom glasbe na TDK. Problem pa je zvok … Gre za surovost Timotovega zvoka, ki je na mestih kar malo preveč hreščeč. To je sicer popolnoma v konceptu celotnega albuma in tudi Timo stoji za tem, da je namerno pustil tak zvok, čeprav ve, da bi lahko bilo boljše. A sam sem pač privrženec čistega zvoka – zato bi z velikim veseljem slišal vso to glasbo tudi v bolj čisti obliki. To bi si tudi zaslužila. Zanimivo pa je, da boljši kot so zvočniki, manj je  hreščanje opazno.

Rdeča nit albuma Teorija Đorđe Kesić pa je vsekakor Novo mesto. Večina pesmi, če ne prav vse, se dotika življenja v dolenjski prestolnici, njenih prebivalcev, dogodkov, sprememb. Deluje kot neko posvetilo, ki ga Atila poklanja svojemu mestu. Ta čustvena plat se čuti tudi v njegovem glasu – sliši se, da je v celoti predan posameznemu komadu oziroma čustvom povezanih z rimami. Se pa med komadi lepo igra z glasom in flowom, se prilagaja bitu, ustvarja zanimive momente in drži napetost. To počne tako dobro, da ne pogrešam gostov, čeprav jih na TDK je nekaj. Tako slišimo Borisa in ekipo Kupusarjev, kot back vokal pa s svojim glasom odlično dopolnjuje Anja.

TDK je tak album, da če hočeš, ti bo zelo všeč, če pa nočeš, pa ti pač ne bo. Vsak ima svoj okus, ampak čisto objektivno gledano, mislim, da album ponudi veliko več dobrega, kot slabega. Da pa bi ga označil za vrhunskega pa bi predvsem zvok moral biti boljši! Kar pa se tiče rapa, je prostora za napredek sicer še nekaj, a je že sedaj na visoki ravni.

Zanimivo je, da kljub temu, da se Atila drugače ukvarja z borilnimi veščinami, kjer je tudi zelo uspešen, se v svojih rimah ne ukvarja z nasprotniki, ni battle tekstov, ni udrihanja po komerkoli. In kljub temu, da se bo njegov naslednji, tisti pravi album, imenoval »Borec v meni«, ne verjamem, da bo kaj dosti odstopil od trenutnega ustvarjanja.

Si pa je s Teorijo Đorđe Kesić lestvico postavil kar visoko in bojim se, da jo bo jeseni težko dosegel. Zagotovo pa to ni nemogoče in upam, da mu bo uspelo. Sploh, ker bodo tam spet Timotovi biti. Pa tudi tematike bodo verjetno bolj razdelane, tako da pričakujem še boljše lirike, verjamem da bo tudi flow še bolj dodelan, rime še bolj igrive, pričakujem pa tudi kakšno odlično gostovanje. Lepo pa bi bilo tudi slišati na Timotove produkcije repati še koga drugega; a kot pravi sam, je izbirčen pri izbiri MC-jev, s katerimi je pripravljen sodelovati. Bodo pa njegovi biti slišani na Zlatko in prijatelji, Trkajevem naslednjem albumu, delal naj bi z Gogsom iz Kupusarjev, … Dobre glasbe torej ne bo manjkalo.

Za konec naj rečem, da je rezultat neoodločen: zmagala sta oba. Atila je skozi leta vsekakor zelo napredoval (Je kdo slišal Božansko komedijo?) in danes spada med najboljše slo MC-je, Timo dela briljantne bite, Teorija Đorđe Kesić pa je ena boljših slo rap plat.

Seznam pesmi:

Atila – Skoz mestna vrata
Atila – Prsu sm
Atila – Spostuj fotre
Atila – Ko so stene govorile
Atila – Majk cek ft. Boris
Atila – Zagrebska ft. Anja & Cigi
Atila – Ulicni sleng
Atila – Kuk hudih rim
Atila – Kupusarska ft. Gogs, Mook & Korl
Atila – Nocne ulce
Atila – Bil je lep dan ft. Anja
Atila – Poznal sm picko
Atila – Ne mors me ustavt
Atila – Moj rispekt
Atila – Kje si (bonus)

You must be logged in to post a comment Login

Leave a Reply