SUPERSOUL CONNECTION / Dvojec s krmarjem

Malce za spremembo in preklop misli na zadeve o katerih nas večina verjetno ne razmišlja redno, je tokratni intervju bolj široko zastavljen in ne govori le o rapu. Moj gost je bil Dhyan iz skupine SSC – Supersoul Connection, katere prvenec najdete tudi med recenzijami.

Kdo so SSC in od kje so?

Supersoul Connection sva duet. Sestavljava ga Radha-mohana (Rok Koritnik) iz Zagorja ob Savi in Dhyan (Dejan Cirkvenčič) iz Grosuplja. Mogoče se najini imeni zdita tuji in nenavadni. Dobila sva jih ob inicijaciji (posvetitvi v petje svetega imena). Rečeno je, da si takrat »na novo« rojen in takrat ti da duhovni učiteljduhovno ime. Radha-mohana je producent in glasbenik, avtor, … Dhyan pa pišem besedila in »pridigam« – repam, če lahko svoje početje imenujem rep. Ne vem, nisem ravno prepričan.

V kolikšni meri se sploh imata za raperja?

»Rapper« je samo še ena nalepka na nepravo identiteto. Nekdo, ki misli, da je rapper ali slovenec ali musliman ali slikar ali maser ali moški, … je v iluziji. Poistoveča se s telesom – z nepravo identiteto. (Mi nismo telo – mi smo duša.) Radi pa se poistovečamo tudi z umom, ki je samo del subtilnejšega telesa. Sam se izogibam takim imenovanjem in se nimam za rapperja. Če se že moram poistovečati s čim podobnim, bi rekel, da sem »pridigar«, ki za komuniciranje s poslušalci uporablja določeno orodje – rap.

 

Pa sploh hočeta biti del rap scene?

Pa ja, zakaj pa ne? Želiva, da najino sporočilo sliši čim več ljudi in če to pomeni, da morava biti del določene scene, nama lahko »rap scena« samo pomaga. Z njo pa se nikakor ne poistovečava, ker se od nje zelo razlikujeva. Hvala Bogu.

 

Vem, da tega noben bend ne mara, ampak dajta se vseeno v neki predalček. Poimenujta svoj stil.

Najini komadi so tako zelo različni, da bi težko rekel, v kakšen glasbeni stil sodiva. Na najini plošči so se znašli zelo različni glasbeni prijemi: elektro, etno, dub, basinboben, breakbeat, hip-hop, trance, rock, … vsega po malem. Gre za mešanico, t.i. fusion. Ne vem, če ta predalček že obstaja, vendar bi najino glasbo stlačil v elektro-etno, če jo že moram.

 

Obstaja možnost / želja / ideja ustvariti pravi hip-hop komad? Ali vztrajata pri svojem slogu?

Hip-hop je tako svobodna forma, da lahko tudi najino glasbo imenuješ hip-hop, če želiš. Če imaš v mislih določen ritem, pa je le-ta za najino obliko izražanja preenostaven. Rada imava bhajane (tradicionalno indijsko glasbo), elekro, dub, trance, breakbeat, basinboben, … veliko stvari. Radha-mohana je bil včasih bobnar pri hard-core bendu (Request Denied), sam sem bil glasbeni urednik, urednik glasbene revije, … tako da imava za sabo že vse mogoče. Supersoul Connection je zlitje vsega, kar imava rada.

 

Je hip-hop sploh prava glasba za izražanje vajinih misli?

Hip-hop je čudovito orodje, s katerim lahko zelo neposredno sporočaš, kar imaš sporočiti. Veliko lahko poveš in če imaš kaj za povedati, lahko za to uporabiš tudi hip-hop. Zlorabili so ga in vsak, ki ima rad hip-hop ve, o čem govorim. Govorim o bejbah, njihovih ritih, zlatih verižicah, avtomobilih, …

 

Ravno to je bilo moje naslednje vprašanje. Popularni raperji (sicer mogoče bolj v tujini, kot pri nas) so »zajebani«, popularno je govoriti o »bling-bling« in podobnem. Vidva pa sta pravo nasprotje.

Kar se tiče hip-hop scene mislim, da »bling-bling in podobno« sploh ni hip-hop. Hip-hop je nadomestilo, naslednik punka. Kdor ni v tem »giru«, ni rapper. Morda samo navzven uporablja rap formo, ampak je pop-pop. Tako zelo, da joj.

 

Od kje sploh ideja za glasbeno izražanje?

Prijatelj, sicer režiser, je želel, da najdemo pesem, za katero bi posnel videospot. Brskali smo po arhivu, da bi našli primerno pesem (iskali smo namreč komad, ki vsebuje duhovno, transcendentalno sporočilo). Ker so bile vse pesmi že nekoliko »zastarele«, sva se z Rokom odločila, da posnameva novo pesem. In ker sva ugotovila, da nama kar gre, sva se, spet na podlagi nasveta drugega dobrega prijatelja, odločila, da posnameva kar cel album. To se je zgodilo zelo hitro in nisva imela niti toliko časa, da bi lahko dojela, kaj sva sploh naredila. Tako je bil rojen album »Klik!«. Ko svo iskala založbo, nama je prva založba, ki sva jo obiskala, rekla: »Ja, izdali bomo vajin album.« Nisva imela veliko nadzora nad tem, kar se je zgodilo. Bila sva odvisna od višjega »aranžmaja«. Prepustila sva se toku in samo opazovala sva, kaj se dogaja. To počneva še danes in misliva, da je tako edino prav.

 

Kako je bil sprejet album »Klik!«? Kakšni so odzivi na vajino glasbo, vajina sporočila?

Še vedno vsak dan dobivava pisma, nad katerimi sva zares pozitivno presenečena. Kritike na album so bile/so odlične, celo presežne, tako da sva včasih celo podvomila, ali so sploh resnične. Nekateri kritiki pa se naju sploh niso upali oceniti in so naju raje ignorirali. Verjetno so bili zmedeni in si niso upali naravnost povedati, kar si mislijo. Še vedno naju vrtijo na nacionalnem in drugih radijskih postajah. Posnela sva dva videospota in oba se še vedno predvajata na naših obeh glasbenih televizijah. Video za pesem Ne nasilju (No to Violence) je bil med vsemi slovenskimi videospoti uvrščen na HDFest in bo med 17. in 19. oktobrom 2008 predvajan V New Yorkškem Sony Developement Theatre. Ljudje preverjajo, kdo sploh sva, ker je bilo o naju relativno malo povedanega. Ampak govori glasba in govori video. Naj govorita še naprej.

 

Zato pa sem tu jaz, da se malo več pove o SSC :). Sta torej v tujini bolje sprejeta kot doma?

Zelo pozitivne reakcija sva bila deležna tako pri nas, kot v tujini. Tujina pomeni naš planet in le-ta je mnogo večji kot Slovenija. Zato se mogoče samo zdi, da sva bila v tujini boljše sprejeta – zaradi količine poslušalcev. Tudi komentarjev je npr. pod angleškimi komadi veliko več, kot pod slovenskimi.

 

Kaj pa želita Supersoul Connection dopovedati ljudem? Vajine pesmi imajo globja sporočila. Kdo je vajina publika?

Veliko tem sva se lotila na albumu in veliko tem je še ostalo. Poslušalci Supersoul Connection so tako zelo različni, da bi jih težko opisal. Verjetno so to ljudje, ki so kritični, ki so siti materialistične miselnosti, ki želijo pobegniti nekam drugam, pa niso čisto prepričani, kam. Zelo naravno je, da želimo ljudje nekam pobegniti, ker se tukaj, kjer smo, ne počutimo dobro. Mi sem vsekakor ne sodimo. Ljudje, predvsem mladi, potem bežijo k alkoholu, gandži, ekstaziju, speedu, … Duša, ki je večna, gotovo ne sodi v materialni svet, kjer je vse začasno in minljivo. To čuti vsak izmed nas. Vsak. Nekateri potem uberejo pot, ki ta čut utiša in ga zatre. Ljudje so večinoma nedolžni (tudi nevedni) in njim je namenjeno najino sporočilo. Pri besedilih gre sicer za zelo globoko, pravzaprav najglobljo filozofijo na našem planetu, ki je zapisana v Vedah, najstarejših knjigah človeštva. Bhagavad-gita (Gospodova pesem) je najbolj brana knjiga vseh časov. Stara je več kot 5.000 let. Za razliko od drugih teističnih literatur, nam v Bhagavad-giti Bog govori osebno. Nekateri se ustrašijo, ko slišijo besedo Bog, ker si Ga ne znajo čisto dobro predstavljati. Bog je nekdo nad oblaki, ki nam žuga s prstom in kaže na nas in samo čaka, da bi nas kaznoval. Ko rečeš Bog, pomislim na Michelangelovo fresko. Ko rečeš Bog, pomislim na križarske vojne. Ko rečeš Bog, pomislim na fanatike, ki se imajo za pravičneže. Ko rečeš Bog, pomislim na Irsko. Ko rečeš Bog, pomislim na samomorilske napadalce. Ampak Bog je daleč iznad tovrstnimipojmovanji. Ko rečeš Bog, enostavno ne pomislim na Krišno, čeprav je res, da je Krišna Vsevišnja Božanska Oseba, vzrok vseh vzrokov.

Zelo težko si je predstavljati, da za ljudmi, ki plešejo in pojejo na ulicah po celem svetu (popularno smo imenovani »harekrišnovci«), stoji presenetljivo globoga in izredno sofisticirana filozofija in teologija. Ta filozofija je globlja, kot si jo sploh lahko predstavljate. Je nekaj, za čemer teži vsak človek. Globoko v nas se skriva želja po popolnosti. Ljudje, ki ste jih morda že kdaj srečali in ki skačejo in plešejo in pojejo na ulici, so našli to popolnost.

 

Ok, kaj pa mislita -  je razlika med vegetarijanskimi in mesojedimi MC-ji?

Seveda je razlika. Že to, da sta oba »najjača« MC-ja pri nas vegetarijanca, marsikaj pove.

 

Katera dva sta to?

N’Toko in Trkaj.

Drugi jim niti blizu ne pridejo. Vegetarijanci so veliko subtilnejši, veliko globlje lahko razmišljajo, ker se jih jeza in gnev ne lotita tako zlahka. Meso in z njim povezano ubijanje, te »otrdi« in marsikaj zatre. Če si vegetarijanec lahko lažje razumeš in dojameš stvari (Newton, Tesla, Tolstoj, … in mnogoštevilni ostali so za to samo dodatni dokaz). Vegetarijanci pa so včasih tudi agresivni, ker želijo, »da jih sliši cel svet« in za to ne uporabljajo prav nič drugačnega orodja, kot ostali, ki glasno propagirajo nasilje in smrt (a la »Rdeče meso – telo ga potrebuje.«).

 

Kdo od slo rap artistov vama je najbližje po glasbi, idejah?

Nihče od slovenskih reperjev ne sporoča tistega, kar sporočava Supersoul Connection. Veliko jih veliko govori, pa ničesar ne povedo. Veliko jih morda celo kaj pove, ampak njihovo sporočilo samo opozarja in kaže na probleme. Rešitve ne podaja nihče.

 

Pa bi vseeno s kom bila pripravljena sodelovati, če bi vaju povabil, oz. bi vidva želel s kom?

Midva sva zelo odprta. Gre samo za to, ali se »poštekaš«, ali ne. To takoj začutiš. Na začetku sva želela, da bi naredila kakšno pesem z nekom, ki je »znan«, ker ti to lahko pomaga pri prepoznavnosti – dosežeš lahko več ljudi. Sedaj samo spremljava, kaj se ima zgoditi. Nisva vezana na tovrstne ponudbe ali prošnje.

 

Je v Sloveniji sploh kdo, ki sporoča oziroma zagovarja isto kot vidva?

Veliko je bilo skupin, tudi pri nas, ki sporočajo isto, kot sporočava midva. Mogoče za to uporabljajo drugačen glasbeni izraz, njihov cilj in namen pa je bil/je isti. Pri nas bi želel omeniti skupine kot so Transcendence, Spiritual Pyrotechnics, Crossroatzs, Request Denied, Neemai Sonic, Shyam, … v tujini pa so to še vedno aktualni Shelter, 108, Kula Shaker, Radical News, Astronauts of Antiquity, Dhira, … še prej pa seveda naš bhakta George Harrison. Posamezne pesmi s podobno tematiko so se pojavljale pri Prodigy, Fatboy Slimu, Stingu, Madonni, Nini Hagen, Annie Lennox, Stevie Wonderju, …

 

Klik! mi je kar všeč kot koncept. Pripravljata morda kaj novega?

Snemamo nov videospot iz albuma »Klik!«, vzporedno pa pripravljamo še enega – rimejk pesmi od Princea iz leta 1987.

 

Za konec mi povejta, zakaj sta vegetarijanca/vegana? Zaradi živali, zdravja ali zaradi česa drugega?

Za vegetarijanstvo se ljudje odločijo iz različnih razlogov. Najpogostejši vzroki za ta (sploh ne tako velik) korak pa so zdravje, morala in etika in celo religiozna načela. Slednjih je polno tudi krščanstvo, da o hinduizmu in budizmu niti ne govorim. »Ne ubijaj!« je tako zelo očitno načelo, da me čudi, zakaj kristijani niso vegetarijanci. V osnovi so bili, seveda.

 

V debato se ne bi spuščal, me pa vseeno zanima, kako gledata vidva na nas, mesojedce?

Na mesojedce, oziroma na vsejedce, gledava kot na (večinoma) nedolžne ljudi, ki nimajo dovolj informacij o vsem skupaj, ki so v nevednosti in ki ne vedo, kaj se pravzaprav dogaja okrog cele mesne industrije: strah, trpljenje, nenormalni pogoji za življenje, brutalna smrt, … samo zato, da »je jezik zadovoljen«.

»Kaj pa potem ješ, če si vegetarijanec?« Hm. Žitarice, stročnice, mleko in mlečne izdelke, zelenjavo, sadje, … Vegetarijanci ne uživamo mesa, rib in jajc. Vegani poleg tega ne uživajo mleka in mlečnih izdelkov. »OK, ampak tudi rastline so živa bitja. Ubijate jih!« Ja, ampak v ¾ primerih to ni potrebno (če utrgam jabolko, ne posekam drevesa, npr.). Razlika med krvjo in klorofilom je tako zelo očitna, da mi je verjetno ni potrebno razlagati.

 

Ni pa to le način življenja, gre tudi za filozofijo življenja, bivanja, ne? A je to Hare Krišna?Ker se mi zdi zanimivo – zdej, če jz prav razumem, pripadniki Hare Krišna ne smejo imeto materialne lastnine. Vidva imata glasbo – je avtorska lastnina torej dovoljena?

Ne gre za to, da nečesa ne smeš. Lahko počneš, kar želiš, če pa se prostovoljno in zavestno za nekaj odločiš, to še ne pomeni, da gre za »prepovedi«. Gre za priporočila, da lažje slediš temu, kar ti je kul. Pripadniki gibanja za zavest Krišne imajo lahko družine, torej imajo lahko tudi zasebno lastnino, vendar je ne kopičijo po nepotrebnem, ker se zavedajo, da jim ne prinaša posebne sreče. Ko enkrat okusiš srečo, ki je na duhovnem nivoju, ti neke materialne in začasne stvari ne pomenijo praktično ničesar. Nekako odpadejo in takrat doživiš neke vrste olajšanja. In ne zapletaš se po nepotrebnem, kar ti lahko samo pomaga.

Pa še nekaj glede lastnine: mi mislimo, da nam nekaj pripada, v resnici pa nam ne. Mogoče si potem rečemo: »Okej, si bom pa sposodil.« Pravi lastnik vsega je Bog. To, da mislimo, da je nekaj naše, je samo še ena manifestacija nepravega ega. Kot sem rekel – mi smo duša. Ko nam nekako uspe se povezati z Naddušo, lahko rečemo, da smo na pravi poti uresničevanja našega človeškega poslanstva. Samo ljudem je dana ta možnost in če je ne izkoristimo, smo nekako zgrešili.

 

Kaj pa koncerti? Nastopata zastonj? Kaj naredita z zaslužkom?

Mišljeno je, oz. tak je dogovor, da se nam na odru pridružijo še Ivo Rimc, bobnar (Leelojamais) in Parašurama (Primož Siter), vokali in klavijature. Nastopili smo samo enkrat in to pred 750.000 poslušalci. Za prvič je bilo kar uau. Šlo je za živi televizijski nastop – oddajo je namreč gledalo toliko gledalcev. Z zaslužkom pa je takole: itak se še nismo »pokrili«. Od naše založbe smo kupili cedejke, ki jih še nismo prodali, posneli smo tri videospote. Vse to stane in še vedno smo v velikem minusu. Če pa bomo kdaj kaj zaslužili, bomo lahko lažje sporočali in delali tisto, kar nam je kul: videoprojekcije, animacije, glasbo, videospote, … Zaenkrat se zalagava sama.

 

Sicer pa ni recimotemu „verski hip-hop“ nekaj novega. Precej je krščanskega hip-hopa, verjetno tudi muslimanskega, … Mislita, da gre za tržne niše ali vsi ti avtorji verjamejo kar sporočajo?

Za ostale ne vem in na to vprašanje ne morem odgovoriti. Midva 100% verjameva temu, kar govoriva. Rekli so mi, da se to tudi čuti in tisti, ki naju poznajo, vedo. Če sporočaš nekaj, v kar ne verjameš, nimaš moči. Glede na pisma, ki jih dobivava, pa lahko rečem, da »nama je bila dana moč«.

 

Si predstavljata, da bi verski voditelji rapali? Ozirma, če drugače vprašam – bi lahko preko rapa, hip-hop in glasbe nasploh, lahko več ljudi začelo verjeti v svojega boga?

Mogoče. Precej hipotetično je tole vprašanje. Lahko samo špekuliram. Precej veliko možnosti je tudi, da jih ljudje ne bi jemali resno.

 

Za čisti konec: kakšno duhovno sporočilo slovenski rap poslušalcem?

Radi imejte vsa živa bitja in ne se kregat med sabo. Življenje je namenjeno samospoznanju. Življenje je kratko – spoznajte se. In ko naslednjič srečate harekrišnovca, ga kaj vprašajte, če vas seveda sploh kaj zanima. Vse dobro.

 

 

 

Komentarji

komentarjev

Za komentiranje je potrebno biti prijavljen. Prijava

Komentiraj