Liil Leah / Ne maram da mi kdo popušča, ker sem ženska

Lea (1988, Brežice, Slovenija), repa in tudi poje. Izraža se v hrvaškem jeziku, deluje pa predvsem na balkanski hip hop sceni (Hrvaška, Bosna, Srbija). Mlada izvajalka je do 2011 preromala pot napora, volje in samozavesti (snemanje refrenov za lokalne reperje, snemanje na računalniški mikrofon, pisanje tekstov, ki so bili edini način katarze), ko je bila izbrana za najboljšo žensko izvajalko na Femme Attack Show-u v Zagrebu. Zdaj je postregla s prvo solo zgoščenko.

<Za slorapfan.info se je z Leo pogovarjal Sandi>

Lea, ženska si. Repaš. Koliko poslušalcev/artistov se ob to spotakne?

Moram priznati, da zaenkrat večjih problemov z izjavami, ki bi mi dale občutek neke “manjvrednosti” nimam. Seveda so ljudje, ki menijo da ženske nismo za rap in ne podpirajo našo aktivnost kar se te zvrsti glasbe tiče, vendar večkrat kot kakšen “pljunek” zaradi tega, dobim komentar ali sporočilo, preko katerega ljudje sporočajo, da so spremenili mnenje o ženskah kar se tiče repa,  česar sem zelo vesela, saj spol tu ne igra nobene vloge. Ne glede na to ali si moški ali ženska, od tebe se pričakuje da pokažeš svoj talent in znanje (skill). Ne maram da mi kdo popušča ker sem ženska, tudi jaz ne popuščam nikomur.

Kako in kdaj si pravzaprav začela repat?

Aktivno sem pričela s tem v začetku 2010, kar mi nikoli ne bi padlo na pamet,  če me nebi slišali ljudje, ki so bili v tem “poslu” in prepoznali v meni rap potencijal. Prvo snemanje je bilo “za hec”, zanimalo me je, kako bo to zvenelo, ko bo posneto v profesionalnem studiju, s studijskim mikrofonom in na studijskih monitorjih. Ker je bil rezultat zadovoljiv, jaz pa sem neizmerno uživala v studiju, sem s tem nadaljevala. Brez kakršnih koli pričakovanj, obstajala je samo ena želja – delati tisto, kar me veseli, brez da karkoli pričakujem in dobim v zameno. To je tudi razlog za iskrena besedila, ki vedno na neki nacin govorijo o meni. Direktno ali indirektno.

Femme Attack Show 2011, povej nam kaj več o tem.

Femme Attack organizacija (Zagreb), že nekoliko let zapored organizira event, na katerem se imajo priložnost predstaviti pripadnice ženskega spola. Jaz sem se  prijavila na pobudo glasbene kolegice Diyale (Varaždin, Hr), neverjetnega ženskega  mc-ja, ki je bila hkrati tudi žirantka tisto leto. Šele kasneje sem izvedela, da je  bilo tisto leto prvič organizirano tekmovanje za najboljšega ženskega MC-ja, kar me  je zelo presenetilo, moram reči da celo malo negativno, ker mi ni do nikakršnih tekmovanj in se nerada komurkoli dokazujem na ta način. Nekateri ljudje so za to, posebej tisti, ki si radi “pumpajo ego” in se dokazujejo. Jaz nisem nikoli želela tolikšno pozornost, da bi se prostovojno prijavila na kaj takšnega, kar pa ne pomeni da tega ne podpiram.
Če se vrnem na FA, tam smo bile artistke iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Makedonije. Diyala je na koncu eventa meni podelila naziv najboljšega ženskega mc-a 2011, česar resnično nisem pričakovala, ne glede na to da mi je ona sama predlagala naj se prijavim. Na koncu je bila to vseeno zelo lepa izkušnja.

Prijahaš takorekoč z meje s Hrvaško. Tvoje delo je v hrvaškem jeziku, zakaj temu tako?

To ni ravno najkrajša zgodba, zato bom rekla kratko in jedernato – lažje in boljše se izražam v hrvaščini. Poleg tega me tako razume tudi veliko več ljudi (celi Balkan), kar si štejem v plus. Obstaja tudi nekaj materijala v slovenščini, v načrtu pa imam tudi aktivnejše ustvarjanje na področju Slovenije in slovenskega jezika.

Znašla si se na srbskem mixtape-u. Kako je prišlo do tega?

Veliko je bilo “žicanja” za razne mixtape-e s strani organizatorjev samih, žal pa  sem uspela poleg vseh svojih obveznosti sodelovati samo na dveh tejpih in sicer  mixtape “Reinkarnacija Repa” Vol. 2 s komadom “Osjeti bijes” in “Mixtape Devojke Hopa”; tu sem pa malo “goljufala”, namreč na mixtape-u se je znašel komad “Molim te”, ki je bil posnet za moj demo album. Ker se je organizatorica tejpa strinjala s tem da se komad znajde na obeh projektih, sem ga z veseljem “posodila”.

Pred kratkim si izdala prvi solo album. Praviš da je to demo CD. Zakaj je demo, koga vse gostiš na izdelku, kaj izdelek predstavlja, ali izdelek še kaj napoveduje, kakšna so pričakovanja in kakšen je trenutni odziv?

Demo zato ker sem samostojni artist, nimam založbe, album ni posnet iz profitnih namenov, kvečjemu zaradi dodatne promocije. CD-ji so narejeni izključno zaradi želje s strani publike, zato so dostopni po zelo nizki ceni. Poleg tega je na voljo tudi brezplačen download.
Na njemu gostim tri hrvaške izvajalce – S.U.X.-a, Baby J in Jantara. Izdelek predstavlja mene. Moje izkušnje, mnenja, moje občutke, katerih posledica je določeno psihično stanje, ki se skozi album pokaže dosti negativno in tudi nestabilno. Z albumom odkrivam del sebe, ki je drugače ljudem nedostopen in skrit. Pričakovanj nimam, zato me pogosto doletijo pozitivna presenečenja. Odziv je zelo pozitiven, nisem pričakovala niti pol toliko podpore kot jo dobim, tako da lahko rečem da sem več kot zadovoljna.

Album si posnela na Hrvaškem. Kdo stoji za mix-masterjem? Kdo za podlagami?

Da, cel album je posnet v RHS Studiju (Križevci, Hr), za mix-masterjem stoji šolani producent Rayya (Raul Peica) in moram reči, da ga naravnost obožujem! Definitivno ve kaj dela, ima svoj stil in način produkcije, vedno je profesionalen in natančen kar se tiče njegovega dela. V studiju vedno poskrbi za dobro vzdušje, postreže s kavico in podobno, tam se počutim kod doma. Za podlagami stoji hrvaški beatmaker tunnA Beatz, zelo talentiran in natančen, z unikatnim stilom, predan “trdem drum-u” in semplanju.

Sodelovala si z veliko artisti. S kom si še želiš sodelovati?

Da, do sedaj je padlo že kar lepo število featov. O imenih nebi, bom raje zadržala zase, bom pa rekla da imam že zelo dolgo ogromno željo delati s štirimi balkanskimi  MC-ji (v pravem pomenu izraza), od katerih sta dva že pristala na sodelovanje, kar  mi daje dodatno voljo in samozavest za naprej.

Kako je z nastopi? Kje vse si že bila? Kje vse boš?

Nastopi so večinoma kritični (vsaj na Balkanu), saj zelo težko od organizatorjev “sfehtaš” denar za potne stroške, da o čem drugem niti ne govorim. Na začetku greš in založiš svoj denar, velikokrat, vendar kasneje vidiš da to nima smisla, razen če imaš denarja dovolj, da vedno vse sam financiraš. Če ti uspe zgraditi “IME”, večje kot je, raje bodo organizatorji in sponzorji potegnili denar iz žepa, saj “ime” pomeni večjo publiko, ona pa prinaša denar. Vse se vrti okoli papirja. Nastopala sem predvsem na Hrvaškem (Zagreb, Pula, Vukovar, Požega, Križevci, Koprivnica) in v Sloveniji (Murska Sobota, Postojna). Da bi lahko odgovorila na zadnje vprašanje, bi pa že morala imeti neke jasnovidne sposobnosti, katerih nimam, tako da  bom samo rekla – kjerkoli bo organizacija tako kot mora biti.

Sodelovala si že z reperjem Sin Dasine, s katerim sta posnela tudi videospot. Nam lahko poveš kaj več o tem projektu?

Projekt je prišel iznenada, nepričakovano. Na začetku nisva imela v načrtu posneti spot za ta komad (Nota po nota), potem pa se je pojavil sponzor, ki je rekel, da  bova dobila brezplačen spot, če ga narediva za to pesem. Ponudba je bila zanimiva, izgubiti nisva imela kaj, zakaj pa ne? Spot se je posnel dosti hitro, na koncu je vse skupaj izpadlo popolnoma drugače kot pa je bilo sprva zamišljeno. Dobro je bil sprejet s strani publike in to je bila lepa nagrada za delo in trud. Naj še omenim, da grejo vse zasluge za spot Branku Špoljaru iz “Vektor” studija (Križevci, Hr).

Kdaj lahko pričakujemo spot za kak komad s tvojega albuma?

Upam da kmalu. Največji problem mi trenutno predstavljajo finance, vendar se tudi to počasi izboljšuje in se s fanti že počasi dogovarjamo kako, kaj in kje posneti. Smehlja se nekaj mračnega in agresivnega, lahko rečem, da pri nas to še ni bilo videno. Upam da bo šlo vse po načrtih in da kmalu uspemo realizirati celotno idejo.

Album je smiselen od uvoda do zaključka. V samem stilu in tematikah ni raznoličen, ima svojo zgodbo, svojo izpoved. Lahko bi rekli, da je album resen in trd. Ga lahko jemljemo kot tvojo osebno izpoved?

Tematike so pravzaprav kar raznolične, ne maram monotonosti. Stil ostaja isti,  odraža pa se na dva načina – agresivno in tudi malo nežneje. Tematike so tiste, ki naredijo zgodbo albuma, ki je sam po sebi določeno stanje psihe, katera je pod vplivi stresa, razočaranj, jeze, boleče preteklosti, posledic izdaj, večinoma  negative. Proti koncu albuma se pojavi malo pozitive, ki daje neko upanje za  boljši jutri neglede na vse. Definitivno je osebna izpoved, katere mnogi morda niti niso vredni vendar jaz na to nikoli ne gledam. Kar začutim, to napišem.

 Poleg repanja tudi poješ. Si se kdaj učila petja, kje se vidiš v tej smeri?

Nikoli. Vse je prišlo z veliko volje, vaje in ogromno ljubeznijo. Pojem odkar vem zase. Zelo pogosto presedim ure in ure pred računalnikom, kjer pojem na podlage z youtube-a, večinoma so to kakšne karaoke. Za enkrat nimam v načrtih nič posebnega kar se tiče petja, mi pa je želja posneti soul-rnb komad v stilu wu-tang dame Tekithe. Bomo videli.

Za primerjavo, koliko bolj je “ženski rap” razvit po ostalem Balkanu, glede na Slovenijo?

Če primerjam s Slovenijo, kjer skoraj da ni ženskega repa, je Balkan kar lepo  razvit kar se tega tiče. Dosti je mladih, nadobudnih deklet, ki bi se rade pokazale, to tudi poskusijo, vendar pa moram reči da za enkrat še niso pokazale TISTO. Veliko jim manjka, še posebej kar se tiče same tehnike. Morale bodo tudi počasi začenjati razumeti, da na odru ni važno kako izgledaš ampak kaj na njemu delaš. In če si prišla repat, potem repaj. Ni nekega pretiranega liričnega “skilla”, močno bremzajo, kar se tega tiče, zato tudi velikokrat “ženska rap scena” naleti na negativne kritike. Za rap moraš imet “jajca”.

Bonus track na albumu, “Karte na mizo”, je v slovenskem jeziku. Lahko pričakujemo še kaj materiala v slovenščini in sodelovanja s slovenskimi MC-ji?

Definitivno. Nekaj se že dogovarja, ne bom pa rekla kaj točno, saj je še malo prezgodaj. Takoj ko poveš kaj se dela, ljudje postanejo neučakani, to pa ustvarja nepotreben pritisk na artista, zato je včasih bolje držati jezik za zobmi.

Kje se vidiš čez nekaj let? Te bojo lahko videli na domačih zaslonih ali ostajaš v underground-u?

Iskreno rečeno, nimam nekih večjih načrtov, še posebej ne dolgoročnih. Vedno ko kaj načrtujem, mi nekaj ali nekdo prepreči celo stvar in to mi ni ravno v pomoč. Za sedaj imam v načrtu uživanje v poletju, potem pa, kot že rečeno, upam na  najboljše kar se spota tiče. Malih zaslonov se ne branim, če se spot že posname, se financira, kar večinoma ni poceni, če je dober, potem si zasluži tudi mesto na televiziji. Kot sem že omenila, moj bo mračen, agresivnejši, zato bi ga bilo verjetno  malo teže spraviti na tv, kar pa me ne skrbi ker se ne bo posnel s tem namenom. Underground vsekakor ostaja moja ljubezena za vse čase, kar pa ne pomeni da se moj stil s časom ne bo spremenil. Ostala bom zvesta sebi, tako da karkoli se bo delalo, bo to zato, ker jaz tako čutim.

Kaj pa ostali elementi hip hopa? Si kdaj plesala, grafitirala, dj-ala, beatboxala…?

Plesala sem 4 leta v Krškem, večino časa pod vodstvom Mihe Furlana. Odlicen koreograf,
pozitivna osebnost, res je super delati z njim. Grafitiranje me je vedno zanimalo, ker je moja druga najvecja ljubezen risanje. Do zdaj še nisem imela priložnosti preveriti kako bi mi to šlo, verjamem pa, da v prihodnosti bom.

Si na začetku imela reperja/reperko vzornika/vzornico? Kaj si misliš o rolemodel –ih in kako to vpliva na artista samega?

Ne. Na začetku ni bilo nikogar, na koga bi gledala kot na vzornika. Dosti kasneje sem slišala za francosko mc-jko, Keny Arkano. Ona je zame najbližje tistemu, kar bi lahko poimenovala glasbeni vzor. Moje mnenje o rolemodel-ih ni nič posebnega, skoraj ga da nimam. Vsak izbere tisto, kar mu je všeč, kar je nanj pustilo velik vtis. Nic ni napačnega, če ima artist svoj vzor. Napačno pa je, če ima ta vzornik prevelik vpliv na posameznika in ga le-ta začne kopirati, kar ljudje zelo radi obsojamo in zaničujemo. Res je, da je danes zelo težko biti unikat, vsakršno OČITNO kopiranje pa res ni potrebno niti zaželjeno.

Kako bi upodobila portret slovenskega reperja, ce upoštevaš cel rap svet, ki se TRENUTNO dogaja v Slo?

Narisala bi cirkus, s strani pa tablo, na kateri bi pisalo: VSAK JE DOBRODOŠEL V NAŠ TEAM. VEČJI KLOVN SI, RAJE TE BOMO IMELI.

Kaj si misliš o razvoju dissov / beef-ov na slovenski sceni? Kako je s tem južneje?

Realno, brez dissov v rap-u ne gre. Kdor sanja o rap sceni, na kateri dissov ni, naj se kar zbudi. Z dissi in betli se je vse skupaj začelo. Je pa res, da je stvar ušla ispod nadzora, zato imamo en kup wnb dissov, za katere človek pomisli, da jih je pisal učenec petega razreda osnovne šole. Veliko dissov se posname brez dobrega razloga, očitno zaradi samopromocije, pozablja pa se, da so v dissih potrebni punchi, ki morajo imeti določen efekt. Tako da imamo na koncu polno wnb dissov, ki ne spominjajo na diss. Na Balkanu je ista scena kar se tega tiče vendar so dissi dol vseeno na višjem nivoju, kar se tiče samih punchev.

Slo hip hop – Cro hip hop? Prednosti – slabosti? Boljše – slabše?

Prednost hrvaškega hopa je vsekakor ta, da se tam prireja veliko veče ventov, več se dela na vsem skupaj. Širijo se preko meje, zato tudi v Sloveniji poznamo in vemo za veliko hrvaških MC-jev. Po drugi strani pa hrvatje ne vejo za naše. Kogarkoli vprašaš, bo morda zmogel našteti dva naša MC-ja, ni važno ali z undergroud ali mainstream “scene”. Hrvatje so ravno tako pionirji hip hop-a, še posebej rap-a na Balkanu. Imajo svoje t.i. “velikane”, ki so na Balkanu posejali rap seme, iz katerega je vzklilo marsikaj… Kar se tiče same kvalitete, imamo v Sloveniji nekoliko artistov, ki se brez problema merijo s hrvaškimi. Največji problem je v tem, da je slovenščina še najbolj drugačna od ostalih balkanskih jezikov in jo ne razume toliko ljudi, koliko nas razume hrvaščino. Jezik ima zelo pomembno vlogo.

 Ali po tvojem mnenju ljudje dovolj resno jemljejo problematike in rap nasploh v Sloveniji in na balkanu?

Nikakor. Iz rapa ljudje delajo vic, ki nam, ki se zavedamo kaj je rap, kako je nastal, čemu je namenjen in podobno, nam, ki to delamo z ljubeznijo, ni smešen. Dosti je resnih MC-jev, ki pa so na underground sceni, zato ti kar vzame nekaj časa, da se dokoplješ do njih. Ljudem ni več pomembno o čemu govorijo besedila, bolj je neumno, bolj jim je všeč, važno da jim “na beat dogaja”. Žalostno.

Torej prihodnost repa zgleda……kako?

Če bojo na površini ostali “klovni”, izgleda slabo. Kar se tega tiče, sledimo Ameriki kot ovce ovnu.

Leah, ki jo zapaziš že od daleč v množici ljudi, je definitivno novost in nekaj unikatnega na rap področju, tako pri nas, kot drugje na Balkanu. Čeprav svoje veje širi širom cele Juge, je doma pri nas in je tako tudi slovenski MC. Vedno bolj raznolika paleta repa je z Sanatorium-om pridobila novo barvo. Za celih 5€, boste dobili audio zgoščenko z kvalitetnim zvokom in kvalitetno glasbo (album lahko naročite preko elektronske pošte [liil.leah88@gmail.com], s posredovanjem podatkov, plačilo ob prevzemu), katere ne boste dosegli z youtube posnetki in mp3 download-om. Prispevek pa bo podpora za dober rap, ki ga tako interpretiranega izvaja samo Leah. Čeprav je ženska, čeprav po hrvaško, naš rap utrjuje še en kvaliteten MC. Pardon, MC-jka.


You must be logged in to post a comment Login

Leave a Reply