I.VANISH / Sam sebi največji kritik

I. Vanish je zanimiv sogovornik. Nekatere odgovore vleče celo iz svojih besedil.

V Dravljah je kar nekaj bolj ali manj aktivnih artistov. Čemu pripisuješ tako koncentracijo?

Ja res je. V Dravljah je poleg mene kar nekaj dobrih in izkušenih artistov. Skozi leta opažam in slišm, da se pojavljajo novi in novi. Nekateri so stalnica na draveljski sceni, nekateri se šele prebijajo, nekateri pa samo govorijo in govorijo pa nič ne naredijo. Hitro se vidi kdo je iz pravega testa in kdo ne. Dobršen del Dravelj pokrivajo bloki, ki so bili v času Jugoslavije in socializma zgrajeni za delavce, ki so delali v Iskri, Dekorativni in ostalih okoliških fabrikah,tako da tukaj živi pretežno delavski razred različnih nacij. Kot vsi vemo, se v takih urbanih središčih dogaja marsikaj, koncentracija ljudi je ogromna in posledica tega je, da se med temi ljudmi najde tudi lepo število takih, ki skozi rime opisujejo dobre, slabe,vesele in žalostne strani življenja v teh blokovskih naseljih. Je pa res, da studii niso več tako nedostopni, kot so bili včasih. K temu je pripomoglo tudi to, da je hip hop globalna kultura, ki jo poznajo v vsakem, še tako zakotnem delu sveta.

Največ teh artistov deluje v ekipi Dravle records. Kakšna ekipa je to – gre le za biznis ali ste tudi dejansko prijatelji?

Ne bom trdil, da v ekipi Dravle rec. deluje in sodeluje največ artistov, je pa res, da nas je kar nekaj, ki sestavljamo ta cru. Na svoje projekte sem in vedno bom povabil artiste, ki so mi cool tako iz glasbenega, liričnega in osebnega vidika. Z ljudmi, ki so gosti na mojih albumih, nam je skupno eno: to je, da se projekt izpelje tako kot smo si ga zastavili. Je pa res, da se z enimi družim, smo prijatelji, z drugimi smo pa samo znanci, ki nas povezuje hip hop in medsebojno spoštovanje. Kar se pa biznisa tiče, bo naša ekipa poskrbela za našega, vsi ostali pa naj za svojega. Mi se ne mešamo drugim v biznis, in tudi nočemo da se drugi mešajo v našega. Sej veš kako je to. Svoji ekipi sem in bom vedno pripravljen stati ob strani, tako da lahko mirno zapišeš, pripravljen tudi umret. To je moja družina. Vsi za enega, eden za vse, tako to gre.

Medtem, ko se kar nekaj tvojih sosedov srečuje s težavami pri izdajanju plat, si ti izdal že tretjo ploščo. Kako to?

Kar se tiče izdajanja plat je tako, da nekateri rabijo dalj časa pri pisanju ali pa samem snemanju samega materiala. Za nekatere pa je to tudi velik finančni zalogaj in posledica tega je da niso v stanju kar takoj plačat studijskih stroškov, masteringa in samega tiska CD-jev. Vsi dobro vemo, da danes je žiuljenje brez cene, use ostalo pa drago stane. Veliko artistov mora najprej tako ali drugače zasluzit denar, da se lahko spustijo v izdajanje plošče. Je pa res, da če je ekipa močna in na mestu lahko vse to malo pospeši.

“Dva sta me najdla, me v studijo odpelala in novo možnost mi dala”. Lahko pojasniš ta verz?

Ta verz je vzet iz pesmi: “Sence in prah”. To dejansko pomeni, da sta me Jovič in Radič povabila v studio Dravle records pri čemer mi nista obljubila nič drugega kod delo in snemanje pri njiju. Zavedala sta se, da smo skupaj močnejši, jaz pa tudi nebi zmogel vsega sam. Tako smo združili svoje veze in poznanstva, finančno smo si pomagali, izmenjavali ideje, motivirali en drugega, skupaj iskali kontakte in organizatorje že tako redkih hip hop dogodkov. Pred tem sem se sam boril, prosil v tem in onem studiu za vrtoglave cene, se srečeval s hinauščino in praznimi obljubami. Zdaj mi je veliko lažje.

Kako so te sprejeli ljudje kot raperja? Kako se je njihov odnos spreminjal skozi ta leta?

Nekateri so me sprejeli že na samem začetku, saj so se poglobili v lirike in dojeli, da ta fant ne govori tja v tri dni. Vedno sm in vedno bom imel veliko za povedat in vedno stojim za stvarjo o kateri govorim. Nekaterim mogoče to ni všeč, nekateri so nevoščljivi, ker sami niso naredili nič, nekateri pa si pred resnico zatiskajo oči in lažje sprejmejo lazi. Sto ljudi, sto čudi pravijo. Nekaterim je enostavno to kar delam ušeč, spet drugim ni. Nikoli ne bo usem use ušeč. V tem poslu moraš biti pripravljen na marsikaj, na pluvanje in spoštovanje. Jaz bom se naprej delal to kar mi je vseč, neglede na to kaj drugi govorijo. V tem sem našel svojo srečo in mir.

Kako pa si se ti spremenil od prvega EP-ja? Osebno in glasbeno.

Vsi ljudje se skozi leta spreminjamo tako ali drugače. Tudi v moji glasbi je tako. Starejši ko si, več izkušenj imaš, več stvari si dal čez in na določene stvari gledaš drugače kot npr. pri 18-ih. Bolj premišljeno delaš vse skupaj. Plošče: Direkt, Neodobreno, Besede za 800 in Reprodukcija se vsebinsko razlikujejo, spet skupaj pa tvorijo neko celoto, neko videnje, občutenje in razmišljanje v tistem času in trenutku. Plošči Direkt in Neodobreno sta bili bolj konceptualni in tematski kot pa je plošča Reprodukcija. V Reprodukciji sem dal ven iz sebe bolj svoje osebne stvari za ljudi, ki so me v vseh teh letih zavirali ali mi kakorkoli drugače poskušali škodovati in me ustavit. Nekateri so to skozi moje rime dojeli in me sedaj se bolj prezirajo. Jaz pa pravim: “nema odmora dok traje obnova”.

Na Reprodukciji je kar nekaj gostov. V bistvu jih je na vsakem tvojem novem izdelku več. Je še kdo s komer bi želel sodelovati?

Na zadnji plošči so poleg ekipe Dravle rec., kot so Jovič in Radič ter pevka Urša in kitarist Tedy še duet Overdose (“Nipke” & “Bosan´c”), Simpl, Bitenc, Zlatan Čordič, Božo proda kšn g, ter različni producenti, ki naredijo ploščo bolj dinamično in raznoliko. Seveda pa izvršni producent ostaja Jovič. Če bi imel možnost, kar pa ni rečeno, da ne bom, bi sodeloval z Ali-enom, bivšim duetom Dandreough, Nikolovskim, BMD-jem, Mrigotom, King-om, Valterapom, Atilo in duetom Aspect iz Ljubljane. To so “MC-ji” s katerimi bi sodeloval, je pa res, da ni nujno, da bi oni hoteli sodelovati z mano.

Zanimiva mi je pesem Poletje ’89. Kako to, da si se odločil za priredbo legendarne slovenske pesmi? To (še) ni v navadi pri slo rapu.

V bistvu ta pesem ni priredba. Odigrali smo podoben akord kot v originalu pesmi, ki je bila “soundtrack” v filmu Poletje v školjki. Kot mulc sm bil navdušen nad tem filmom in prišel sem na idejo, da v tej pesmi opišem spomine na tisto davno poletje 1989, ki mi je res ostalo v lepem spominu. Morje, počitnice, prva simpatija, skratka čas brez “brige”. Samo refren sem si želel da se odpoje na način, ki je malo podoben refrenu tiste pesmi. V pesmi opišem točno to, kar se mi je takrat dogajalo.

Tvoji spoti so različni in drugačni od ostalih. Tudi najnovejši – Samorastnik je tak? Ti odločaš kakšni bodo spoti?

Samorastnik je spot po mojem okusu. To je prvi spot, ki je bil posnet in zmontiran točno tako kot sem hotel jaz. Črno bela slika z neprestanim tempom, skakanjem slike brez odvečnih kadrov, lepih punc in avtomobilov. Bistvo tega spota je da res poslušaš besedilo in ne “buliš” prazno v ekran in čakas na nasledni kader. Sej veš:

»Provociram do meje, da poslušaš besedila,
ne kopiraj mojega stila, vedno držim se dila,
ves v čem je keč, pero močnejse k meč,
in bol k sm drugačen, bol sm folku ušeč…«

Rd mam nestandardne spote.

»Rapam provokativno, lirično destruktivno, sprejmem kritiko konstruktivno, definitivno,…« Če prav razumem, te ne zanimajo neumestne kritike, le take podkrepljene z argumenti?

Res je. Sprejmem samo konstruktivno kritiko. Vse ostalo me ne zanima. Sam sebi sem tako ali tako največji kritik. Daleč so že časi, ko so me kritike prizadele. Sploh pa ne poslušam kritik od ljudi,ki sami v življenju niso naredili popolnoma nič.

»Lohk me pluvaš, lohk se važiš,
lohk me tlačiš al pa se pred mano plaziš,
važno je samo me ljubiš al sovražiš.«

Tistega vmes ni.

Kako pa nastajajo tvoje pesmi?

Moje pesmi nastajajo iz videnja in čutenja sveta ki me obkroža. Iz vsakdanjih stvari, iz vsakdanjih skrbi, iz mojih spominov, iz mojega mnenja o tem ali onem, iz mojih lepih in žalostnih trenutkov. Tekste najraje pišem zvečer, ko se vsaj približno vse umiri. Takrat dobim največ idej in ob pisanju se najbolj sprostim.

»Takrat vdihnem zrak, pripravim se za napad,
takrat v eno osebo združi se David in Goljat,
in posledica tega je liričen preobrat,
takrat ne morem zaostat, takrat drvim kot vlak,
rime mi šopajo iz glave, tko da sploh ne morem zaspat.«

Kako pa je z zaslužkom? Se splača prodajati CD-je iz prtljažnika svojega avtomobila?

Glede prodaje svojih CD-jev se res ne pritožujem.

»Men je good, ko sonce me greje,
ko dilam svoje CD-je, na široko se mi smeje,
mam dobro zdravje, rim za celo poglavje
in moj teritorij: to so Dravlje«

Več dobim v žep iz prtlažnika kot pa od prodaje v trgovinah; sej vemo da redko kdo kupi original CD, ker vsi samo se “downloudajo”. Potem pobere še država davek, pa trgovina, pa distributer… Eni “dilajo” drogo jaz pa prodajam CD-je.

Ko si bil mlajši si bil glavni skejtar na ulici. Še rolkaš? Takrat si bil za mnoge mulce vzor. Si želiš biti to tudi danes s svojo glasbo?

Nazadnje sem stal na rolki dve leti po tistem poletju ˙89. Od takrat se niti enkrat nisem več zapeljal z njo. Res nisem vedel, da sem bil takrat komu vzornik. Je pa res da sem delal trike in akrobacije, ki so že mejili na kaskaderstvo. Mogoče me je “folk” takrat gledal z občudovanjem, ker si sami niso upali delati tega, ali pa zato ker niso imeli “jajc”. Sej ves, če ne probaš ne veš. Če želim biti danes komu vzornik pa najbolj opise naslednji verz:

»Še zmer nism nehu, še ena zgodba o uspehu,
kar sm reku in povedu, veš da to sm tud naredu.
Boli me kurac, kaj se govori o men,
zasmejem se naglas in mirno naprej grem.
Eni okol pluvate, jst pa v faco vm povem,
in vem da za ene sm idol, spet za druge sm kreten.
Kar mislm in čutm, razložim v enem dihu.
In če se vrnem nazaj na tisto uprašanje,
res je, najrajš mam rime v socialnem stihu.«

Na sebi nosiš tudi kar nekaj tattoojev. Koliko jih je in kaj pomenijo?

Imam 12 tattoojev in vsak ima svojo zgodbo, vsak ima svoj pomen in vsak je na točno določenem delu mojega telesa. Poslikavo telesa sprejemam kot umetnost. Nimam jih zaradi mode ali pa zato ker hočem izgledati nevaren in “kul”. Vedno sem govoril: “tisti, ki me ne razume me lahko prebere”, saj me tattooji že sami opišejo.

Kakšno je tvoje mnenje o stanju rap kulture v Sloveniji?

Prvo bi rad poudaril, da je Slovenija ena velika kmetija. Ljudje niso seznanjeni s to glasbeno smerjo. Kar pa se tiče repa, bi rekel, da večina ljudi gleda na nas kot na mulce, ki pod milim nebom nimajo kaj za početi, pa zlagajo besede, rimajo in “prbijajo” tja v tri dni. Večina smatra, da to sploh ni glasba, da je to kar nekaj. Mislijo da je to neka faza prehodnega obdobja, potem pa nas bo itak minilo. Zame je to:

»Način izražanja, to je moja droga,
moja vera, moj bog.
Moja hrana, zrak, voda,
to je moja svoboda.«

Marsikdo od nas ni več najstnik, marsikaj smo dali čez in marsikdo od nas ima tudi kaj pametnega za povedati. Eni čez rok, eni čez punk, drugi čez rap. Kakor komu paše. In če pogledamo po svetovni sceni, se vprašajmo, kdo zadnje desetletje prevladuje na lestvicah, kdo pobira Grammije in kdo je besede pretvoril v “biznis” za svojo eksistenco?

Cilji za naprej?

Delati naprej, delati s srcem, vedno dati od sebe svoj maximum, vse ostalo pride samo. Hvala vsem ki me poslušate, podpirate in razumete! “In tudi ko bo “padla” moja zadnja rima, ostali mi boste vi, ena cesta, ljubezen in družina.

 

You must be logged in to post a comment Login

Leave a Reply